Sankanje na umetnih progah je olimpijska disciplina od leta 1964. Izvaja se na zaledeneli progi, ki je v celoti umetno hlajena. Poznamo tudi proge, ki so tudi naravno hlajene. Proge so lahko kombinirane za sankanje, bob in skeleton ali pa le za sankanje. Proge pri sankanju morajo biti daljše od1000 mza moške in800 mza ženske in pare. Vožnja se začne z odrivom s startnih ročk, nato se sankač še nekajkrat požene z rokami, da čim hitreje dobi čim večjo hitrost. Nato preide v ležo na saneh in vstopi v prvi zavoj in nadaljuje z vožnjo po progi. (Federation Internationale de Luge de Course, 2009).

Slika 1: Pogled na sankača v zavoju

Sankanje na umetnih progah je eden izmed redkih športov na olimpijskih igrah, pri katerem se čas meri na tisočinko sekunde natančno. Kljub temu pa o zmagi na tekmovanju velikokrat odloča 0,001 sekunde. Start je zato eden izmed najpomembnejših delov celotne vožnje. Je dinamično in eksplozivno gibanje ter edini del,  ko ima sankač nadzor nad pospeškom sani. Ko je sankač v položaju vožnje, mora voziti po optimalni liniji proge in je gravitacija tista, ki mu daje hitrost. Nenapisano pravilo pa pravi, da prednost 0,010 sekunde na startu pripomore k 0,030 sekunde prednosti pri končnem rezultatu. (www.usaluge.org)